diaaa

(ne zgražajte se nad polomljeno angleščino; kdor ve, mu je že kliknilo)

Že res, da je življenjska doba baterij ostalih vitalnih delov mobilnih aparatov z generacije v generacijo daljša, a premosorazmerno s tem se višajo tudi naše zahteve, želje, pričakovanja. Po ‘dolgem’ letu in 8 mesecih gledanja v tisto rjavo Nokio 7360, ki je pretrpela mnogo vsega, sploh v zadnjem času¹, sem se dokončno naveličala VGA kamere in se odločila, da je skrajni čas za nekaj novega, boljšega, bolj uporabnega, nekaj, kar ne stane celo premoženje in…

Kdor me pozna ve, da si otežujem najenostavnejše opravke, sploh tiste, pri katerih je to najmanj potrebno². Seveda tudi nakup mobitela, zato se tu pojavi nekaj problemov.

Problem št. 1: Predplačniški sistem ali naročnina?
Bila sem zvesta uporabnica Mobitelovega Mobija. Mobikartice so bile zame zadnjih sedem let in pol edino plačilno sredstvo mobilnih storitev. Mobi je pravzaprav zelo enostaven sistem: ker so tvoja sredstva omejena s količino denarja na računu, lahko porabiš toliko kot imaš. Bila je odlična rešitev za mene, takrat osnovnošolko, ki sem bila premlada, da bi sprejela odgovornost glede porabe in plačevanja položnic. A sčasoma si postavljen pred real life paradox: enostavno včasih ni tudi najbolj razumno. Če bi torej rada boljši aparat (nenazadnje: moji zadnji trije telefoni so bili kupljeni tako, da je oče podaljšal naročnino in mi jih podaril) in še kakšno ugodnost, je odločitev jasna: bye-bye, Mobi.

Problem št. 2 in 3: Rdeči ali Zeleni? in izbira telefona
Pogoji so bili jasni: hočem telefon, ki poleg tega, da ga uporabljam za klice in pošiljanje SMS-ov, dela dovolj kvalitetne fotografije, da le-teh po ogledu na računalniku ne moreš več pripisati Monetu, obenem pa je zmožen tudi brezžične povezave z računalnikom (Bluetooth, please!) in vsebuje vse tiste programčke, ki nam lajšajo življenje. Brez tistih »na odpiranje in zapiranje« z raznoraznimi aktivnimi poklopci, ki se sučejo v tisoč in eno smer, se ponudba hitro zoži dva meni relativno všečna telefona: Sony Ericsson k770i za 135€ pri Rdečih ali Nokia N73 za 120€ pri Zelenih. A ko izvem, da k770i kljub temu, da z 3.2 megapiksli veliko obeta, nima niti autofocusa, se zdi odločitev jasna³: Itak, da Orto.

Problem št. 4: Skepsa
Menjava operaterja, nov telefon na lastne stroške, naročnina, nasploh osamosvojitev in ne monopolu – skoraj preveč naenkrat za mene. Slike na internetu so me prepričevale samo v plastičnost telefona, ki se je na koncu izkazala za plod moje domišljije – jaz pa sem se odločila za nakup in ohranitev številke, ki se ni spremenila že vseh sedem let in pol.

Zato čakam do 31. januarja, da prepišejo številko in zaenkrat ne uporabljam novega telefona za to, za kar je namenjen. Sem pa zato toliko bolj navdušena nad vsem ostalim. S ponosom vam predstavljam svoj prvi – BLOGOFON⁴.

1. ko je pred mesecem dni padla nekam, kamor mobilni telefoni najmanj sodijo, khm [↩]
2. jaz to pripisujem perfekcionizmu, kdo drug pa čisti neumnosti [↩]
3. še bolj jasna pa je postala, ko sem oba telefona ob prvi priložnosti končno prijela v roke [↩]
4. izraz mi ni všeč, a je skoraj ustaljen, slika pa je seveda cropped&resized [↩]

 

Misel, ki se je v moji glavi porodila prejšnji teden ob učenju kemije in je nekakšen povzetek vsega, kar se mi dogaja zadnje čase. Takrat sem jo razumela ožje; ‘preveč da je kemije za mojo malo glavo’ – a vse bolj se mi zdi, da je prav tako preveč tudi vsega drugega. In če pomislim, kaj me še čaka…

Skozi mojo glavo dnevno steče preveč misli, za urejanje katerih enostavno nimam časa. Nekoč je opravljal del te naloge¹ tudi blog, ventil za vse bedarije z moje glave, ki ga zadnje čase grdo zapostavljam. Vse tiste vsaj malo produktivne ideje zlezejo skozi ušesa – odplavajo po zraku kot milni mehurčki in – popokajo.

Poln Moleskine² me ne moti, a služba super deklice je na trenutke preveč naporna. Sedenje za knjigami, tisoč in en opravek, reševanje problemov³ in splošen pritisk z vseh strani me delajo fizično šibko: nenaspano, utrujeno. Najraje bi uvedla 25-urne dneve.

A jaz sem že velika in vem, da zmorem vse. Zato vem, da me čaka le še živčno listanje razpisa, ki izide prvi dan februarja in iskanje alternativnih možnosti svojim sanjam; čaka me prijava na fakulteto; čaka me le še nekaj deset zadnjih srednješolskih testov in borba za učni uspeh – in nenazadnje: čaka me matura z dvema predmetoma na višjem nivoju, ki bo odločila o… vsem.

Komaj čakam.⁴

Next, on diaaa
(beri skrajno dramatično, kot v napovedniku tvoje najljubše nadaljevanke):
Diana je kupila nov mobitel - o, le katerega in zakaj? Rdeči ali zeleni? Zakaj telefona ne uporablja, četudi ga že ima doma? Je sploh zadovoljna z njim? Se lahko končno brezžično poveže s svojim računalnikom?

1. urejanja misli, that is [↩]
2. sinonim za natrpan urnik [↩]
3. drugih [↩]
4. povzetek objave: kljub urniku načrtujem malenkost več časa, posvečenega blogu [↩]

 

Le dela imam čez glavo.

 

So let it be.

Z novim letom vsi sprejemajo velike in pomembne obljube, zaobljube in resolucije. Da ne bodo zamujali v službo, pravijo, pa da ne bodo več kadili - in da bodo nasploh boljše osebe: vedno prijazni in nasmejani.

Rada pravim, da so obljube prasice, sploh novoletne – ljudje se jih držijo vse preredko, jaz niti ne obljubljam. Že nasploh sem oseba, ki raje gleda v preteklost in živi za sedanjost, kot misli na prihodnost.

Lahko bi celo rekla, da me je strah prihodnosti. Strah me je vseh odločitev in sprememb, ki me čakajo v naslednjem letu; strah me je, ker sem se prvič v življenju znašla v situaciji, ko res ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem, da je pred mano leto, ki ga ne bom nikoli pozabila. Leto, v katerem bo padlo nekaj pomembnih, če ne najpomembnejših odločitev, sklepov. Jaz vem, kaj hočem - na meni je le, da te želje uresničim. In za to ne rabim nobenih novoletnih obljub, ki jih bom pozabila že februarja.

A ker ljudje le pričakujejo spremembe, naj bo sprememba. Majhna in neumna: spremenila sem izgled Bloga. Kaj pravite?¹

1. I can explain [↩]

 

4.c - I am sure you are dying to know… Identificirajte se.

…le nadaljujem namišljeno verigo (že objavile: goofa in gabi¹, celo Anja). Poglejte, s čim mi laskajo sošolci, ko jim razredničarka naloži, da morajo o meni napisati kaj dobrega.

A vendar me zanimajo druge stvari… Enkrat bi, ravno tako kot smo se tisti petek, močno skeptični in nenavdušeni posedli po stolih v naši učilnici, morali to storiti zato, da se seznanimo s kruto resnico² . Zapisali bi tudi ostale lastnosti, manj bleščeče - za mene na primer, da sem prevečkrat tečna ali jezikava. Šele te bi nam ponudile pravi pogled v ogledalo naše osebnosti. Zdaj imamo “le” trajni spomin na spravljanje dobrega na papir; motivacijski listek, ki nam bo pomagal v težkih časih… Smrdi po Smiljanu Moriju.

1. link desno, then scroll down [↩]
2. pa ne spet italic!… [↩]

 

Zadnje čase imam prepogosto občutek, da pozabljam na okolico; da dogodki in misli letijo mimo mene, jaz pa ob vsem skupaj nepremično stojim. Dnevi so daleč prekratki, da naredim vse, kar bi rada naredila: napišem vse domače naloge, preletim vse novice na internetu, preberem vse bloge in prelistam vse dnevne časopise.

Srečo imam, da to dela kdo drug in me opozori na pomembne stvari, kot je ta:¹

Hvala Katji za izvod, Smartiju, ker mi je povedal, kaj je slišal in osebi v uredništvu Blogorole, ki se je odločila objaviti prav moj post – ker tega nisem niti najmanj pričakovala.

In od takrat naprej, mi Blogorola lepša četrtke… s tiskarskimi napakami

Edit (27.12.)
Danes je po pošti prispelo še to:

Najlepša hvala Alešu z Večera.

1. Izvedela sem približno dva tedna prepozno, zato sem si drznila tudi sama zamuditi še dodaten teden. [↩]

 

Letos sem porabila višek kreativnosti za fotografiranje.¹

Potovala sem v Salzburg, München in na maturantski izlet v Španijo; preživela nekaj najlepših trenutkov z najboljšim razredom, (zdaj že) 4.c, s katerim smo postavili na noge gledališko predstavo, posneli film in organizirali prvi razredni piknik. Zaradi njih sem spet morala odkrivati zaloge potrpljenja med sestavljanjem razrednega prispevka za Generacijsko knjigo in naredila kakšno bedarijo več – a iz teh se učimo. Ko je stari HP-jev prenosnik aprila rekel, da se ne gre več, sem ga bila prisiljena zamenjati, pred tem pa preživeti peklenski mesec brez računalnika. Nato sem menjala še tiskalnik in omaro². Septembra sem postala polnoletna, zato sem lahko mesec dni kasneje prvič darovala kri in čez dva meseca naredila vozniški izpit. Za rojstni dan sem z dvomesečno zamudo dobila kitaro in zaradi natrpanega urnika pozabila napisati poročilo na blogu³. Videla sem tri obdukcije in med izdelovanjem referata pri kemiji odkrila, da so hormoni izredno zanimivi. Učila sem se preveč in premalo obenem, a še vedno sanjam. Ugotavljam, da je bilo letošnje leto leto sprememb, ampak - kakšno bo šele naslednje?

Update, update!:
na prošnjo “mnogih” so dodane malenkost večje slike: tu, tu in tu-tu.
Klikanje na lastno odgovornost.

1. Ne vem, na kakšen odziv bo naletela ta objava; še vedno mi je čudno objavljati slike sebe. [↩]
2. Rok ima vedno tisto, kar rabim [↩]
3. kakšna blogerka pa sem? [↩]

 

Nad tropskim sadjem sem navdušena že od nekdaj. Debate v razredu so v zadnjem času nekajkrat nanesle na podobno temo, jaz sem pa pripovedovala o svojih izkušnjah, najbolj zanimivih okusih in oblikah in pristala pri kralju citrusov, bogatem z vitaminom C.

»Po-KAJ?«
»Po-me-lo. Predstavljaj si veliko svetlozeleno pomarančo…«
»Pa kakšen okus ima to…?«
»Podobno grenivki, ampak – grenivka je grenka, pomelo pa ne. Podobno limoni, ampak – limona je kisla, pomelo pa ne. Podobno pomaranči, ampak – pomaranče so sočne…« Trudila sem se razložiti, pa mi ni uspevalo najboljše.

Ni bilo potrebno veliko razmišljanja, čeprav nisem vedela, kako zelo bodo sošolci odprti za poskušanje nečesa novega. Z motom »zadnje čase vas futram s čokoladami; čas je za vitamine« v glavi, sem stopila do naše najljubše trgovine in izbrala okrogel in debel pomelo. V šolsko jedilnico sem se vrnila na začetku odmora, namenjenega malici in sedla za mizo četrtega c – prav tisto, za katero presedimo sleherni odmor in posvečamo svoj prosti čas težkim debatam.

Ob vseh čudnih pogledih mi je skoraj postalo nerodno, sploh ko sem s topim nožem poskušala prerezati lupino in jo kos za koščkom trgala s sadeža. A kmalu so sledili prvi vtisi. Slišalo se je veliko mmmm-jev in podobnih medmetov; pomelo pa se je manjšal s precejšnjo hitrostjo, krhelj za krhljem. Navdušeni so bili prav VSI – tudi nejeverni Tomi, ki je bil glede čudnega sadeža sprva močno skeptičen.

Tako sem sošolcem, poleg zdravega obroka podarila še novo izkušnjo in obljubila, da bomo še kakšen pomelo pojedli skupaj. Sledilo je samo še pospravljanje; naša najljubša čistilka Jožica, ki nas je med tem opazovala in sklepala glede na ostanke, pa je našo pojedino zaključila z izjavo dneva: »Ke, či ste zeljevo glovo jeli?«¹

Slike so nastale z najnovejšim mobitelom v razredu² soblogerja Smartinija, ki se mu za dovoljenje za objavo teh najlepše zahvaljujem. Jaz, Smarti in Gabi (četrta slika) smo pogrešali Goofo, ki na naslednjem POmeloPOmenku/POjedini verjetno ne bo manjkala.

In nauk dneva? Bigger is better.

1. podnapisi: Ste jedli zeljnato glavo? [↩]
2. pogrešamo autofocus! [↩]

 

Rdeči in zlati okraski visijo po trgovinah, Božički mahajo z vseh strani. December diši po smrekovih vejah in piškotih. V ljudi se prikrade nekaj, čemur nekateri pravijo ‘božični duh’. Kljub mrazu je naenkrat vse toplo, ljudje so srečni in prijazni.

Umetno pričarana zimska idila te preslepi v trenutku.

Cel mesec je praznik – praznik zaslužkarjev. Vsi so najsrečnejši, ko kaj dobijo; denar leti za namišljene vrednote, ki stojijo na policah prodajaln. Božiček z jeleni, kičasti angelci. Jebeni materializem in globalizacija dajeta ljudem lažno srečo; pravzaprav bi lahko rekla, da se jo ta mesec da kupiti v trgovini. Po akcijski ceni.

Zvenim kot Grinch, vem. Vem pa tudi, da je vsega lepega konec že prvi teden naslednjega meseca. Januar uspešno drži sloves najbolj depresivnega meseca v letu. Verjetno, ker se takrat vsi zavejo, kakšni kreteni so bili, ko so pustili, da jim je lažen oziroma izmišljen ‘božični duh preplavil srca’. »Srečno in veselo« izgine, čim se pospravijo decembrski okraski.

Vsega skupaj nikoli nisem razumela. Decembra se vse spremeni. Naenkrat so najbolj pomembne tiste vrednote, vsakodnevne stvari, ki nam skozi leto ne pomenijo nič. Malenkosti, ki jih dobimo v dar. Prijateljstvo, družina. Ni ga meseca v letu, ko bi bili odnosi med ljudmi manj pristni.

Ljudje, ki mi kaj pomenijo, mi nekaj pomenijo skozi celo leto. Za to ne rabim izgovorov in točno določenih datumov in se ne mislim spreminjati – sploh samo zavoljo neumnega meseca. Ne vem le, zakaj ljudje še vedno nasedajo velikim škatlam, zavitim v celofan.

December, you make me sick. Zame si le en izmed mnogih.

 

Matematika v četrtem letniku gimnazij. Poglavje Zaporedja prinaša s sabo mnogo vsega: absurdno težke teste (čeprav se snov na prvi pogled zdi otročje lahka), prva srečanja z limitami in posledično tudi z zelo abstraktnimi pojmi, kot je seštevanje neskončno mnogo števil¹, pri katerem dejansko dobimo seštevek. Eee… kako, če jih je neskončno mnogo?

Zdi se, da glede določenih stvari za vedno tavamo v megli. Izmislili smo si neskončnost, pa si je sploh ne predstavljamo. Mi kdo prosim razloži vesolje? Stric Wiki pravi, da je »vesolje veliko, mogoče neskončno; meri najmanj 93 bilijonov svetlobnih let in sestoji iz materije, ne antimaterije.«² Kaj je torej na koncu vesolja? Zbiram teorije. Namreč, če je mogoče neskončno, je prav tako mogoče tudi končno. Kaj je na tisti strani, v katero se z velikimi poki še ni razširilo?

Mogoče rabimo za vse skupaj le dovolj neumno in enostavno razlago. Več kot tri ali štiri dimenzije.

Nekaj časa nazaj mi je sošolec, verjetno med uro angleščine, kjer nam ne zmanjka tem za pogovore, povedal za »zanimivo animacijo na internetu«. Stvar sem še isti dan pogooglala in si privoščila dozo glavobola. Animacija (obezna flash in razumevanje angleščine) govori o teoriji³, da je dimenzij kratko malo – DESET. Relativno komplicirana ideja je prikazana na poenostavljen in razumljiv način, s simboli, s čimer je za vse, ki nimamo doktorata iz katere od vej (teoretične) znanosti, vsekakor zelo zanimiva.

Težko razumete? Ne skrbite, jaz tudi še vedno ne vem, kako je z vesoljem. Si kdo sploh predstavlja neskončnost?

And now, my brain hurts.⁴

1. členov zaporedij [↩]
2. prevod z angleščine [↩]
3. string theory [↩]
4. link nima povezave s temo objave [↩]